Preseganje sramu in strahu in kaj se zgodi, ko rečeš življenju in sebi JA (1. del)

Dolga leta sem bila tista, ki je raje stisnila zobe in potlačila vse, kar je čutila. Biti navzven navidez popolna, močna, samozavestna. To sem znala. Pokazati strah in sram? Tega ne.

Pred kratkim sem imela fotografiranje za svojo spletno stran. Na snemanju mi je vizažistka najprej uredila pričesko in nanesla ličila. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem se resnično počutila dobro v svoji koži.

Ko pa je nastopil čas, da stopim pred fotografa, sem začutila kako se je moje telo zakrčilo. Oči celotne ekipe so bile usmerjene vame – in jaz sem ob tem doživljala grozen sram in strah, da ne bom znala pozirati, da se bom osmešila. Počutila sem se izpostavljeno in nesposobno v tem kar naj bi pred kamero počela.

Stara jaz bi vse to potlačila, stisnila zobe in nekako speljala naprej. Tokrat pa sem se odločila drugače. Zbrala sem pogum in naglas povedala, kaj se dogaja v meni. Pred ljudmi, ki jih sploh nisem dobro poznala, sem priznala svoj sram in strah.

Ko sem to izgovorila, se je znotraj mene nekaj premaknilo. Telo se je sprostilo, dih se je poglobil.

Ne zato, ker bi mi nekdo rekel, da je vse v redu - ampak zato, ker sem sama sebi dala prostor, da sem ok s tem kar doživljam. Strahu in sramu nisem odrivala stran. Dala sem jima prostor, da sta videna in sprejeta. Dovolila sem si biti točno takšna, kot sem bila v tistem trenutku. Ranljiva in iskrena.

In prav v tej iskrenosti sem začutila neverjeten pogum. Bilo je, kot da bi s tem sebi in življenju v sebi rekla JA. Sprostila sem se, zasijala, in nastale so fotografije, na katere sem danes ponosna.

Slika, ki je nastala. Foto: Luka Svetic

A še pomembnejše od fotografij je tisto, kar se je zgodilo znotraj mene: premik, ki mi je odprl prostor za novo poslovno sodelovanje, o katerem prej sploh nisem upala sanjati.

O tem več v naslednji objavi.

Do takrat pa – morda se lahko tudi ti vprašaš, kje lahko danes rečeš sebi in življenju iskren JA.

Namaste,

Maja