Preseganje sramu in strahu in kaj se zgodi, ko rečeš življenju in sebi JA (2. del)

V prejšnji objavi sem pisala o tem, kako sem se med fotografiranjem za svojo spletno stran soočila s strahom in sramom. O trenutku, ko sem sebi in življenju v sebi rekla ja. Če te zanima, kaj se je dogajalo v tem procesu, te vabim, da najprej prebereš prvi del.

Kot sem že omenila na koncu prejšnje objave, se je takrat v meni zgodil premik. Tih, a zelo konkreten. Tak, ki je odprl prostor za novo poslovno sodelovanje, o katerem si prej sploh nisem upala sanjati.

Do mene je pristopila oblikovalka Katarina Mrzelj in me vprašala, ali bi želela biti obraz njene linije nakita. Povedala mi je, da me je opazovala med fotografiranjem in da čuti, da bi bila primerna za njeno vizijo.

Najprej sem bila popolnoma šokirana. Niti razumela nisem, da želi za fotografiranje najeti mene. Takšne podobe sebe nisem imela v glavi. Koncept jaz kot model v mojem svetu preprosto ni obstajal.

V tistem trenutku sem rekla: "Ne vem. Bom premislila." To je nekaj, kar sem se naučila skozi leta dela na sebi. V situacijah, ki so močno izven moje cone udobja, še vedno kdaj zmrznem. In ker to o sebi vem, si danes dovolim, da ne odgovorim takoj. Rečem si, da bom odgovor poiskala kasneje. Doma, v miru, v stiku s seboj.

Na poti domov je moj um seveda takoj začel z znanim repertoarjem: "Kdo pa misliš, da si? Saj nisi dovolj dobra za model. Zakaj bi se sploh izpostavljala?" Strah in sram sta bila spet tam. Zelo glasna. Zelo poznana. Ko pa sem se doma zares povezala s seboj, ne z mislimi in kaosom svojega uma, temveč s svojim srcem, je bil odgovor presenetljivo jasen JA.

Prišla sem v stik z željo, ki si je prej nisem upala niti priznati. Želim žareti. Želim biti videna. Želim biti lepa. Želim se pokazati v tem, kar sem. To so želje, ki so bile v meni dolgo potlačene. Tudi zaradi vzgoje. Zaradi besed, ki sem jih poslušala kot mlada punca: "Kaj se pa afnaš? Kaj se spet gledaš v ogledalo?" Sčasoma sem se naučila ta del sebe skriti, pred drugimi in pred sabo.

Seveda sta bila v tem trenutku strah in sram še vedno prisotna. Nista izginila. A tokrat nista odločala namesto mene. Odločila sem se, da si dam priložnost. Da še enkrat rečem življenju v sebi JA. Katarini sem sporočila, da bi z veseljem sodelovala z njo in nastale so spodnje fotografije.

Kaj mi je ta izkušnja dala?

Ta izkušnja mi je pokazala, da se moja resnična moč ne skriva v popolnosti, temveč v pogumu, da si dovolim biti videna v svoji ranljivosti. Kar sicer ne pomeni, da si sedaj vedno upam. Ne pomeni, da si v vsakem trenutku dovolim brez zadržkov sijati. Še vedno prihajajo trenutki dvoma vase. Je pa bil zame to ogromen korak in premik na moji poti.

Spoznala sem, da s tem, ko rečem sebi ja, ne odprem le vrat novim priložnostim, temveč ustvarim prostor za lastno svobodo. Fotografiranje zame ni bilo le poziranje, temveč globok proces sprejemanja delov sebe, tudi tistih, ki sem jih leta skrivala. Ta izkušnja mi je dala predvsem pogum za nadaljevanje v tej smeri in zaupanje, da je varno stopati proti svoji svetlobi, korak za korakom.

Iskrena hvala Katarini Mrzelj za zaupanje in priložnost ter Luki Svetiču za vso potrpežljivost in prostor med fotografiranjem.

Za konec – povabilo tebi

Morda tudi v tebi živi želja, ki si je še ne upaš priznati. Morda obstaja prostor, v katerega se bojiš stopiti. Del sebe, ki si ga bojiš pogledati. Ne zato, ker ga ne bi zmogla, ampak ker si bila dolgo naučena, da ni zate.

Če te je ob branju kaj nagovorilo, te vabim, da si zastaviš eno preprosto vprašanje: Kje si trenutno ne dovolim reči JA – čeprav ga v sebi čutim? Ni treba, da takoj narediš korak. Dovolj je, da si iskrena s seboj. Včasih se prav tam začne premik.

Če čutiš, da bi takšen proces rada raziskala ob podpori, sem ti z veseljem na voljo.

Namaste,

Maja